KAJ JE DISKRIMINACIJA?

Diskriminacija pomeni neenako obravnavanje posameznice oziroma posameznika v primerjavi z nekom drugim zaradi narodnosti, rase, etničnega porekla, spola, zdravstvenega stanja, invalidnosti, jezika, verskega ali drugega prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, gmotnega stanja, družbenega položaja ali katerekoli druge osebne okoliščine.

Diskriminacija ogroža, omejuje ali onemogoča prizadevanje, uresničevanje ali uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato je različno obravnavanje dopustno le v izjemnih primerih.

Poznamo dve vrsti diskriminacije: neposredno (direktno) in posredno (indirektno) diskriminacijo. O neposredni diskriminaciji govorimo, kadar je posameznica oziroma posameznik v primerljivi situaciji obravnavan manj ugodno kot nekdo drug zaradi svoje narodnosti, rase, etničnega porekla, spola, zdravstvenega stanja, invalidnosti, jezika, verskega ali drugega prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, gmotnega stanja, družbenega položaja ali katerekoli druge osebne okoliščine.

Za diskriminacijo gre tudi v primeru neprilagojenega dostopa do javnih prostorov in storitev za gibalno ovirane posameznice in posameznike.

O posredni diskriminaciji, ki ji pravimo tudi prikrita diskriminacija, govorimo, kadar na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanja v podobni situaciji postavljajo posameznico oziroma posameznika v slabši položaj kot nekoga drugega zaradi njene oziroma njegove narodnosti, rase ali etnične pripadnosti, spola, verskega prepričanja, invalidnosti ali zdravstvenega stanja, spolne usmerjenosti ali druge osebne okoliščine.

Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi navodila, s katerimi se želi doseči diskriminacija. V takih primerih sta za kršenje prepovedi diskriminacije odgovorna tako oseba, ki nekoga diskriminira, kot tudi oseba, ki takšna navodila daje.

KDO VSE JE LAHKO DISKRIMINIRAN?

Kdorkoli je lahko diskriminiran in diskriminacija se lahko odraža na različne načine. Žrtve diskriminacije so lahko ženske, moški, invalidke in invalidi, starejše osebe, mlajše osebe, lezbijke, geji, pripadnice in pripadniki rasnih, etničnih, jezikovnih, verskih in drugih družbenih skupin, tujke in tujci itd.

Vendar so posameznice in posamezniki ter skupine, ki jih zaznamujejo tiste osebne okoliščine, ki jih večinska družba vrednoti kot manjvredne ali manj zaželene, bolj ali pogosteje izpostavljene diskri- minaciji kot ostali.

Verjetnost, da bo posameznica oziroma posameznik utrpel diskriminacijo, je v primerih, ko hkrati sovpadata dve ali več osebnih okoliščin, večja. V teh primerih govorimo o večkratni (multipli) diskriminaciji, ki ima še posebej hude posledice za njene žrtve.

KJE PRIHAJA DO DISKRIMINACIJE?
Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja prepoveduje diskriminacijo na vseh področjih družbenega življenja, in sicer tako v javnem kot zasebnem življenju. Po dosedanjih opažanjih je diskriminacija bolj razširjena v zasebno- pravnih razmerjih, in sicer še posebej na področju trga dela. Vendar pojavi diskriminacije niso zanemarljivi tudi na drugih področjih, kot so socialna varnost, zdravstveno varstvo, vzgoja in izobraževanje, vključevanje v sindikate in interesna združenja ter pri dostopu do dobrin in storitev ter oskrbi z njimi.

KAKO PREPOZNAVAMO IN DOKAZUJEMO DISKRIMINACIJO?

Že imate občutek, da ste doživeli diskriminacijo, in če ravnanje spada v enega od opisov ali primerov diskriminacije, se lahko obrnete na pristojno institucijo za preprečevanje diskriminacije in/ali sprožite sodni postopek.

Za lažje dokazovanje diskriminacije je protidiskriminacijska zakonodaja vpeljala nove standarde pri dokazovanju obstoja diskriminacije. V skladu z novo zakonodajo mora domnevna kršiteljica oziroma kršitelj dokazati, da ni kršil prepovedi diskriminacije oziroma mora upravičiti različno obravnavanje, že domnevna žrtev diskriminacije navaja dejstva, ki kažejo na to, da je bila le-ta diskriminirana. Temu pravimo obrnjeno dokazno breme in se uporablja v sodnih in upravnih postopkih ter pred drugimi pristojnimi organi, razen v kazenskih postopkih.

Za dokazovanje diskriminacije se lahko uporabljajo tudi statistični podatki, kot so npr. podatki o plačah žensk in moških, o zaposlenosti žensk in moških v nekaterih sektorjih (t.i. horizontalna spolna segregacija), o (pod)zastopanosti žensk na vodilnih položajih (t.i. vertikalna spolna segregacija), o stopnji (ne)zaposlenosti invalidk in invalidov, starej{ih ljudi, mladih ljudi ali pripadnic in pripadnikov etni~nih manj{in, o dele‘u romskih naselij oziroma dru‘in, ki nimajo dostopa do vode in elektrike, itd.

KAJ LAHKO NAREDITE, ČE STE DISKRIMINIRANI?

Ustava Republike Slovenije v 14. členu vsebuje splo{no prepoved diskriminacije. Slovenija je tudi pogodbenica {tevilnih mednarodnih pravnih instrumentov, ki prepovedujejo diskriminacijo, in ima tudi nekaj zakonov, katerih namen je pomagati ‘rtvam diskriminacije. Najpomembnejši so Zakon o delovnih razmerjih (6. člen), Zakon o enakih možnostih žensk in moških ter Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, ki prepoveduje diskriminacijo na vseh področjih dru‘benega življenja, in sicer tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju.

Če menite, da ste diskriminirani, domnevno kršiteljico oziroma kršitelja prijavite pri pristojni inšpekciji. Če na primer menite, da ste bili diskriminirani pri iskanju zaposlitve ali v delovnem razmerju zaradi katerekoli osebne okoliščine, je pristojna inšpektorica oziroma inšpektor za delo, lahko pa spro‘ite tudi sodni postopek pred pristojnim sodiščem.

Če menite, da ste diskriminirani in da so vaše pravice kršene s strani državnih organov, organov lokalne samouprave ali drugih nosilcev javnih pooblastil, lahko vložite pobudo tudi pri varuhu človekovih pravic.
Če potrebujete pravno pomoč, se lahko obrnete na nevladne organizacije, ki nudijo pravne nasvete, lahko pa zaprosite tudi za brezplačno pravno pomoč pri pristojnem okrožnem sodišču.