Naslednji mesec mineva 20 let, odkar so v pravila transfernega sistema FIFA vključili tako imenovane proste nogometaše (t.j. brez pogodb). Pravila, ki pomenijo, da lahko igralci brez pogodbe prosto menjavajo klube, so bila uvedena šest let po tem, ko je Jean-Marc Bosman dobil sodni spor proti belgijskemu klubu RFC Liege.
 
Tako imenovani prosti nogometaši so bili eni izmed glavnih akterjev tudi v zadnjem prestopnem roku, ko so v Paris Saint-Germain prestopili Messi, Ramos, Wijnaldum in Donnarumma. Po podatkih FIFA je bilo v lanskem letu 63 odstotkov, od 17.077 igralcev, ki so se v moškem nogometu gibali med klubi v različnih državah, prostih igralcev brez pogodbe. 
 
Na najvišjih ravneh klubi običajno nagrajujejo nadarjene mlade igralce z visokimi plačami in jih vežejo s pogodbami za daljše obdobje. Po raziskavi, ki jo je v letu 2016 opravil FIFPRO, približno eden od štirih iz te skupine igralcev zamenja klub kot prosti igralec. Za razliko od teh, pa večina nogometašev zasluži skromne plače, običajno s pogodbami, ki trajajo dve leti ali manj, veliko več teh igralcev pa se prosto giblje med klubi. 
 
Brez pozitivnih posledic sodnega procesa Jean-Marca Bosmana, danes noben nogometaš ne bi bil prost igralec. Zgoba sega v leto 1990, ko belgijski nogometaš ni mogel zapustiti kluba RFC Liege, čeprav mu je pogodba že potekla. Klub mu namreč ni dovolil prestopa brez odškodnine. FIFPRO je Bosmanu pomagal v sodnem postopku zoper klub in bil skupaj z njim na Sodišču Evropskih skupnosti, ko je ta leta 1995 izrekel sodbo, ki je pomenila spremembo pravil v nogometu.
 
Šest let pozneje, 1. septembra 2001, je FIFA, ob pritisku Evropske komisije pripravila paket pravil o mednarodnih prestopih in zaprosila 200 svojih članic, nacionalnih nogometnih zvez, naj skladno s tem posodobijo svoje domače predpise. Pravila FIFA (člen 18.3) odtlej tako določajo, da lahko “Profesionalec sklene pogodbo z drugim klubom le, če mu je pogodba s sedanjim klubom potekla ali pa mu mora poteči v šestih mesecih.”