Debata o tem, kakšna igralna površina je najbolj primerna za treninge in tekmovanja v profesionalnem nogometu, poteka že več kot desetletje. Po mnenju gorečih zagovornikov naravne trave igranje na umetni podlagi predstavlja večje tveganje za poškodbe, a znanstveni dokazi v prid naravni travi vendarle niso tako otipljivi, da bi to trditev lahko potrdili stoodstotno – še posebej, ko gre za zadnje generacije umetne travnate površine.

Glede na pretekle študije je stopnja poškodb na prvi in drugi generaciji umetne podlage višja v primerjavi s poškodbami na naravni travi. Toda zadnje študije, ki so jih opravili pri nogometaših v različnih evropskih ekipah (ti so domače tekme igrali na tretji generaciji umetne podlage), kažejo, da stopnja poškodb na novi, tretji in četrti generaciji umetne trave, ni bila bistveno drugačna od števila poškodb, povzročenih na naravni travnati površini. Strokovnjaki so kljub temu opazili izjemo: tveganje za poškodbe gležnjev je bilo verjetnejše pri tretji in četrti generaciji umetne podlage, kar je na svoji koži občutil tudi Andrej Šporar, igralec Olimpije. Mladi napadalec namreč še vedno zdravi poškodbo gležnjev, o kateri pravi: »Še naprej čutim bolečine v obeh gležnjih, kar je posledica dolgotrajne vadbe na umetni travi. Obiskujem fitnes, tečem za zdaj zelo malo. Vse skupaj naj bi trajalo še kak teden dni.«

Izsledki raziskav kažejo, da vrsta igralne površine vpliva tudi na samo nogometno igro. V študiji, ki so jo opravili med švedskimi profesionalnimi nogometaši med tekmovanji tako na umetni kot tudi na naravni travi, so ugotovili, da je bilo na umetni podlagi več kratkih podaj ter podaj med veznimi igralci. Toda splošen odziv igralcev je bil negativen: pri igranju na umetni površini so poročali o slabšem nadzoru nad žogo in večjem fizičnem naporu. V vročih poletnih dneh se umetna podlaga veliko bolj segreje kot naravna trava: meritve v poletnem dnevu na Nizozemskem so pokazale, da se v višini gležnjev umetna površina segreje tudi do 50 °C. Tako visoke temperature lahko vodijo do težav, povezanih s prekomernim pregrevanjem in imajo negativen vpliv na kakovost igranja.

Na splošno si profesionalni igralci na tem področju niso enotni. Številne študije, ki so jih izvedli evropski nogometni sindikati, so pokazale, da ima med 70 in 90 odstotkov igralcev negativen odnos do umetnih površin. V Nemčiji, na Norveškem in v Sloveniji je med 50 in 80 odstotkov profesionalnih igralcev poročalo, da na umetni površini obstaja večje tveganje za poškodbe. Prav tako med 50 in 90 odstotkov igralcev v Nemčiji, na Nizozemskem in v Sloveniji meni, da umetna podlaga znižuje kakovost igre. Dejstvo je, da ima naravna trava omejen čas uporabe in tudi stroški njenega vzdrževanja so višji, zato bi umetna trava sicer lahko predstavljala najboljšo rešitev za težke vremenske razmere pri mnogih amaterskih klubih. A organi, odgovorni za uradna tekmovanja, bi ob tovrstnih odločitvah kljub temu morali upoštevati tudi mnenja profesionalnih igralcev, še zlasti ko gre za tekmovanja na najvišji ravni.

Na mnogih slovenskih prvoligaških zelenicah bi bilo kakovost igralnih površin možno izboljšati, zato je SPINS v sezoni 2011/2012 uvedel ocenjevanje zelenic, imenovano ”Najboljša zelenica sezone”. Po vsaki končani tekmi gostujoči igralci podajo oceno o najbolj urejeni travnati površini, saj so njihova mnenja najbolj realna in reprezentativna, hkrati pa v največji možni meri opozarjajo na problem in spodbujajo k povečanju kakovosti. V lanski sezoni je naslov ”Najboljše zelenice sezone” pripadel NK Triglav iz Kranja.