Kapetan Maribora Marcos Tavares in najboljši nogometaš v Sloveniji v letu 2011 je že vrsto let zaščitni znak vijoličastih, s katerimi je osvojil že kopico lovorik. Ko je leta 2008 prišel v Ljudski vrt, sprva ni bil deležen prevelikih simpatij, a skozi leta igranja v vijoličastem dresu je postal tisto, kar je danes – kapetan in verjetno tudi najbolj priljubljen nogometaš najboljšega slovenskega kluba. Vzporedno z njegovim prihodom v klub se je drastično začela vzpenjati tudi rezultatska krivulja mariborskega prvoligaša.

Doslej je v slovenskem prvenstvu zabil že prek 50 prvoligaških golov, skupaj s tistimi, ki jih je prispeval
še v pokalnem tekmovanju in v Evropi je številka že nekaj časa nazaj presegla 70. Ob treh prvenstvenih in pokalni – že čez nekaj dni bo imel priložnost v pokalu do zmage priti še drugič -, ne manjka
niti lovorik, ki jih je osvojil v Sloveniji. Pri 28 letih je pri nas že peto leto in ne bi bilo presenečenje, če bi ostal do konca nogometne poti. Tudi zato, ker gre za zelo preprostega in profesionalnega nogometaša, je med navijači to, kar je. Zaščitni znak Maribora.



V Sloveniji ste že štiri leta in pol. Kako se spominjate obdobja, ko ste prišli?
To je bil zame velik izziv. Prišel sem v povsem neznano okolje. Nisem poznal države, vse je bilo nekaj povsem novega za mene. Prišel sem z namenom, da pokažem, kaj znam in dam na igrišču vse od sebe. Želel sem si biti čim boljši, če ne že najboljši nogometaš v slovenskem prvenstvu.

In ste tudi bili. Ob koncu lanskega leta ste bili že v izboru SPINS XI še tretjič zapored izbrani za najboljšega nogometaša slovenske lige.
Ta priznanja mi neizmerno veliko pomenijo. To je največja potrditev mojega dela. To, da so me za najboljšega izbrali igralci, ki najbolje vedo, kaj se dogaja na igrišču, je še toliko bolj pomembno. To so nagrade, ki mi bodo ostale v spominu za vse življenje. Ponosen sem nanje. Vsake sem bil enako vesel. Čeprav sem bil lani že tretjič zapored najboljši, nisem bil prav nič manj vesel, kot sem bil, ko sem nagrado prejel prvič.

Zelo priljubljeni ste tudi med navijači. Podpora med pristaši je dodatni motiv, mar ne?
Seveda. Da me imajo navijači radi, mi pomeni veliko. Pa niti ne zaradi tega, ker zabijam veliko golov in igram dobro. Čutim, da me imajo radi tudi zaradi tega, ker sem takšen, kot sem. Ker verjamejo, da sem dober človek. Zaradi tega mi je toplo pri srcu. Še bolj kot to, da si dober nogometaš, je zame pomembno, da si dober človek. Ko me kdo na ulici ustavi in mi nameni kakšno pozitivno besedo, mi pomeni veliko. Vedno bom na voljo vsakemu, ki si bo želel poklepetati z mano. Takšen sem. Dobro se zavedam, da se nogomet igra za navijače. Oni so naše največje bogastvo. Če bi dosegali uspehe, a igrali pred praznimi tribunami, nam to ne bi prav veliko pomenilo.

Vrnimo se k začetkom. Ste, preden ste prišli v Slovenijo, vedeli, kam prihajate?
Ničesar nisem vedel. Seveda sem poznal Zlatka Zahovića in slišal za slovensko reprezentanco, ki je nastopila na svetovnem prvenstvu leta 2002, to pa je tudi vse. Preden sem prišel, sem skočil na splet in skušal poizvedeti čim več o Sloveniji. Ugotovil sem, da gre za državo bivše Jugoslavije, izvedel še nekaj malenkosti, a sem bil še vedno malce prestrašen. Prihajal sem v neznano. A ko sem prišel, sem Slovenijo in Maribor hitro vzljubil. Zelo rad imam to državo. Všeč mi je skoraj vse, kar je v Sloveniji. Od hrane, do krajev, ljudi ... Vse! Tudi moja družina se tukaj odlično počuti, kar je zelo dobro. Skupaj z družino se v Mariboru pogostokrat sprehajamo po Lentu, odidemo na Pohorje, bil sem tudi že marsikje drugje po Sloveniji. Zelo všeč mi je bilo na Bledu, tam sem preživel sploh prve prave počitnice v Sloveniji. Pa tudi na Triglavu sem že bil. No, le do tam, kjer se lahko pride z avtom. (smeh)

Vseskozi poudarjate, da je Maribor vaš dom. Boste tu ostali še dolgo časa?
V Mariboru je čudovito živeti. Čutim, da je to moj dom. Bog je hotel, da sem tukaj in počutim se odlično. Maribor je majhno, a hkrati veliko mesto. To ravnovesje mi ustreza. V Mariboru imamo jaz in moja družina na voljo vse, kar si želimo. Tukaj je moje življenje, tu je moja prihodnost. Kupil sem si hišo v Sloveniji. Tu nameravam ostati tudi po tem, ko bom sklenil nogometno pot. Ustanovil bom nogometno šolo v Mariboru, takšni so moji načrti. Bog je želel, da z družino ostanem v Sloveniji.

Ampak pred meseci ste bili blizu selitve. Vleklo vas je na Kitajsko.
Da, takrat je bilo zelo blizu, v določenem trenutku je že kazalo, da bom odšel. Bila je resna ponudba, a potem se ni izšlo. In ni mi žal. Slovenija je moja država, Maribor je moje mesto. Upam in želim si, da bi podaljšal pogodbo. Da bom ostal tu, kjer sem.

Pa jezik, že govorite slovensko?
Žal še ne, a se trudim. Imam svojo privatno učiteljico. Verjamem, da bom kmalu tudi govoril slovensko. Razumem že večino, le govorim težko.

Vaša velika želja je slovensko državljanstvo. Še vedno gojite tudi upanje po igranju v slovenski izbrani vrsti?
Da pridobim državljanstvo, moram v Sloveniji živeti pet let. To se bo zgodilo januarja prihodnje leto in verjamem, da potem ne bo težav in ga bom dobil. Če mi bo uspelo, bo to blagoslov Boga. Zato, ker bom dobil državljanstvo, in zato, ker v Mariboru ne bom več imel statusa tujca, kar je za klub zagotovo dobro. Pa tudi zato, seveda, da bom lahko kandidiral za reprezentanco. Želim si igrati v dresu Slovenije. To je moja velika želja.

Pred štirimi leti ste v Maribor prišli kot prost nogometaš. Bili ste v nezavidljivem položaju.
Da, bil sem član APOEL iz Nikozije, pri katerem pa so se nam, Brazilcem, po neuspehu v kvalifikacijah za ligo prvakov, zahvalili za sodelovanje. Bil sem brez kluba, a sem nato na priporočilo nekdanjega nogometaša Maribora Niltona Fernandesa prišel v Slovenijo. Odigral sem pripravljalno tekmo - mislim, da je bilo nekje na Hrvaškem-, in pri Mariboru so se odločili, da mi ponudijo priložnost. Čeprav takrat nisem bil v ravno najboljši fizični kondiciji, so očitno videli, da jim lahko pomagam. Potem je bilo v prvih nekaj mesecih dokaj težko, saj nisem redno igral, a sem, tudi z božjo pomočjo, prišel do priložnosti in začel zabijati gole. Potem je šlo vse skupaj le še navzgor. Moram pa priznati, da si nisem mislil, da bom tako dolgo ostal v Mariboru.

Skladno z vašim prihodom je začel boljše rezultate dosegati tudi Maribor, ki je bil pred tem v krizi. Navijači so počasi že pozabili na uspehe, ki so jih vijoličasti dosegali na prelomu tisočletij.
Ko sem prišel, smo bili na sredini prvenstvene razpredelnice, a smo nato začeli dosegati boljše rezultate in igrali vse bolje. V drugi sezoni, ki sem jo prebil v Mariboru, pa je šlo še navzgor. Začeli smo dosegati odlične rezultate in ob koncu zanesljivo osvojili naslov, na katerega so navijači čakali dolgih šest let. Spomnim se, da je bilo veselje nepopisno. To je bil moj prvi naslov v slovenski ligi, kar mi je pomenilo veliko. Vsi smo igrali odlično, vsi smo na vsaki tekmi dali vse od sebe. To je eden izmed mojih najlepših spominov, odkar sem prišel v Maribor. Bilo je prečudovito.

Potem je Maribor začel osvajati lovorike kot po tekočem traku.
Da, do izraza je prišla kakovost, ki jo imamo. Na vseh področjih. Ne le naigrišču. Tudi v vodstvenih strukturah je naš klub na veliko višjem nivoju, kot so preostali slovenski klubi. To je moralo priti do izraza. Pa seveda navijači, na njih ne morem in ne smem pozabiti. Naši navijači so najboljši v Sloveniji in daleč naokoli. Ko se spomnim, kakšno vzdušje znajo pripraviti na evropskih tekmah, se takoj naježim.

V tej sezoni ste korak naprej naredili tudi v evropskih tekmovanjih. Kaj je potrebno za nove uspehe zunaj slovenskih meja?
Moramo delati v isti smeri, kot smo doslej. Moramo dobro trenirati in držati skupaj. To, kar nam je uspelo letos, je velik uspeh, čeprav se tega marsikdo ne zaveda. Če pogledam, kako je v Braziliji, lahko rečem, da Maribora doslej ni poznal nihče. Zdaj, ko smo igrali v Evropi, ga že marsikdo. To, da smo igrali v ligi Europa, je za naš klub in naše mesto velik plus. Seveda pa se ne smemo zadovoljiti s tem, kar smo dosegli. Moramo storiti še korak dlje.

Liga prvakov, torej?
To je želja nas vseh, seveda. Se je pa potrebno zavedati, da je to vse prej kot lahek zalogaj. Potrebne je tudi veliko sreče, da ti uspe kaj takega. V primerjavi s prejšnjo sezono moramo ohraniti tiste stvari, ki smo jih delali dobro, in odpraviti tiste, ki so bile slabe. Že od nekdaj sem sanjal o ligi prvakov in upam, da jo bom v Mariboru dočakal. To bi bil zagotovo vrhunec moje kariere.

Prav ciprski APOEL, pri katerem ste bili pred prihodom v Maribor, je bil senzacija lige prvakov v tej sezoni. Uvrstil se je v četrtfinale.
Vesel sem bil, ker je mojemu nekdanjemu klubu uspelo. Pogovarjal sem se z nekaterimi nogometaši, ki so bili v Nikoziji, ko sem jaz igral tam. Pa tudi s prijatelji s Cipra. Že, ko sem bil tam sam, so vsi razmišljali le o igranju v ligi prvakov. A nam žal ni uspelo. Izpadli smo proti nekemu beloruskemu klubu, kar je bil velik udarec za klub. Zdaj pa je bila v ekipi očitno boljša kemija in APOEL je uspelo to, kar mu je. In, kot sem že rekel, vesel sem, da je bilo tako. To, kar je dosegel moj nekdanji klub, je skorajda neverjetno.

Kakšna je razlika med ciprskim in slovenskim nogometom?
Kar očitna. Tam je povsem drugačna nogometna zgodba. Na Cipru je liga veliko boljša kot v Sloveniji. Ciprčani imajo veliko več denarja, kot ga je tukaj. Imajo zelo dobre tujce, ki veliko stanejo, a lahko veliko tudi ponudijo. To se seveda pozna pri rezultatih. A ko sem prišel v Slovenijo, je bila razlika ogromna. Zdaj ni več. Kot smo videli, se lahko tudi mi kosamo z nekaterimi zelo dobrimi evropskimi klubi. Odkar je v klubu Zahović, imamo novo, evropsko miselnost. Ko smo igrali proti Palermu, Glasgow Rangers, tudi Club Bruggu, smo sami sebi dokazali, da nismo nič slabši od njih. Kar pa je najbolj pomembno, pa je to, da Maribor raste iz leta v leto. V tej sezoni smo prišli do lepega uspeha v Evropi, v slovenskem prvenstvu smo si naslov zagotovili šest tekem pred koncem in tako naprej. Verjamem, da bomo z Zahovićem, ki dobro ve, kako se stvarem streže, naredili še ogromno.

Žal je v marsikaterem drugem slovenskem klubu stanje drugačno. Nekje životarijo iz dneva v dan.
Škoda, da je tako. Kaj narediti, da bo drugače, je težko vprašanje, na katerega nimam odgovora. Žalosten sem, ko vidim, da nekateri nogometaši, proti katerim igram v slovenski ligi, praktično nimajo denarja niti za dostojno življenje. Nogometaš je v Sloveniji marsikje tisti, ki je v najslabšem položaju, kar seveda ni dobro. Nekateri podpišejo pogodbe, pa jih potem ne spoštujejo. To se dogaja marsikje. To se bo moralo spremeniti! Predvsem to, da se spoštuje, kar se podpiše.

Toda kje dobiti denar?
Slovenska podjetja bi morala bolj spoštovati nogomet, ki je največji promotor Slovenije v svetu. Tudi država bi morala marsikaj spremeniti v odnosu do nogometa, velik primanjkljaj pa je tudi glede televizijskih pravic. Marsikje po svetu klubi dobivajo veliko denarja s te strani, v Sloveniji tega ni. Pa medijska pozornost, tudi ta bi bila lahko boljša. Naštel bi lahko še marsikaj, a lahko je govoriti, malce težje pa kaj spremeniti. Vsekakor pa upam, da se v prihodnosti bo. Na bolje, seveda.

Tudi z akcijami, ki jih pripravlja sindikat SPINS?
Seveda, sindikat je za nogometaše več kot dobrodošel. Je praktično edini, ki pomaga nogometašem. Slednji so marsikdaj opeharjeni in v podrejenem položaju. SPINS je tisti, ki jim lahko pomaga. To, da je slovenskim nogometašem na voljo sindikat, je za nas vsekakor dobro. Da se nekdo bori za njihove pravice, ki jim jih pogosto marsikdo želi prikrajšati.

Je sindikat SPINS pomagal tudi vam?
Je, ko sem odhajal s Cipra, so mi Dejan Stefanović in ljudje s SPINS pomagali, da sem rešil nekaj težav, zato sem jim seveda hvaležen. Pa tudi s prireditvijo in izborom za najboljšega nogometaša v Sloveniji so na SPINS naredili korak v pravo smer. Slovenski nogomet potrebuje takšne stvari. Predvsem zato, da se tudi nogometaši kdaj počutimo, da nekaj pomenimo.

V Mariboru nogometaši nikoli niste imeli težav?
Ne, odkar sem jaz v Ljudskem vrtu, je vse v najlepšem redu. Nobenih, niti najmanjših problemov ni. Zato pa tudi smo prvaki. Mi spoštujemo vodilne ljudi, oni pa nas. Oni izpolnjujejo svoje obveznosti, mi pa svoje in skupaj dosegamo odmevne rezultate.