Arsen Dedić je pesnik, skladatelj in pevec. Kaj ima danes 73-letni hrvaški umetnik skupnega z nogometom? Bolj malo. A sredi maja bo nastopil na prireditvi Nogometna Gala SPINS XI. S prisotnostjo bo podprl akcijo Slovenskega društva Transplant, ki bo v mesecu maju, v sodelovanju s Slovenija – transplant (Zavod RS za presaditve organov in tkiv) in SPINS, opozarjalo na problematiko transplantiranja organov v Sloveniji. Tudi sam namreč sodi med tiste, ki so jim presadili jetra. ‘’Na takšne akcije se vedno rad odzovem. Ljudje iz Slovenije so mi pisali, saj vedo, da sem transplantacijo prestal tudi sam. Z veseljem sem potrdil moj prihod, čeprav v zadnjih letih marsikoga zavrnem, saj enostavno nimam več volje, da bi preveč potoval. Čutim se dolžnega, na takšne pozive se enostavno moram odzivati. Veselim se prihoda v Slovenijo in upam, da bom pomagal k večji ozaveščenosti glede transplantacije. Verjamem, da lahko s statusom, ki ga imam, pomagam. Na sceni sem že 60 let, več kot petdesetletje se trudim, da delam dobro in rad pomagam, če lahko,’’ je pogovor začel legendarni umetnik, ko smo ga poklicali v Zagreb, kjer živi z dolgoletno soprogo Gabi Novak, prav tako priznano akademsko glasbenico.
‘’Ne vem, kako je pri vas, a na Hrvaškem je ozaveščenost glede težav z jetri bolj slaba. Več se govori o srcu, ledvicah ... O težavah z jetri je slišati bolj malo. In ko je tako, se marsikdaj govori in piše drugače, kot je v resnici. Marsikdo te težave takoj poveže s prekomernim pitjem alkohola in podobno, pa seveda še zdaleč ni vselej tako. Tudi pri meni je bilo enako. Spomnim se celo, da so bili nekateri novinarji, jaz jim pravim kvazi novinarji, tako nesramni, da so o meni pisali čiste neresnice in se pravzaprav naslajali ob usodi, ki me je doletela. Pa tudi sicer marsikdo, ki ima težave, ne ve, na koga se obrniti. Klicali so me že mnogi in me spraševali, kaj naj naredijo. Zato je prav, da tudi sam pripomorem k večji ozaveščenosti in pripomorem ljudem, ki imajo težave z jetri,’’ pravi človek, ki se je rodil v Šibeniku, doslej pa ob številnih ploščah, ki jih je izdal, napisal še številne zbirke poezij in napisal glasbo za čez 200 gledaliških predstav, igranih, risanih, dokumentarnih filmov, televizijskih dram in nadaljevank.
O težavah z jetri, ki jih je imel in moral zaradi tega pred več kot osmimi leti na transplantacijo, je spregovoril brez ovinkarjenja. ‘’To je bilo obdobje, ki je bilo zelo težko in naporno, a sem s pomočjo družine in volje, ki sem jo imel, pa tudi optimizma, vse prebrodil in zdaj uspešno živim življenje, čeprav seveda nič več ni tako, kot je bilo. Zdaj teče že deveto leto, odkar so mi presadili jetra, pa nisem imel nobenih večjih težav. Pravijo, da je prava redkost, da telo reagira tako dobro, kot je pri meni,’’ pravi priznani glasbenik, ki je poseg opravil v Italiji.
‘’Na transplantacijo sem odšel v Padovo, kjer so me operirali, brez da bi plačal karkoli. Status, ki sem ga tam imel in ga še imam, mi je pomagal, da sem prišel na vrsto takoj. Glede na pokojnino, ki jo kljub vsemu delu in nagradam, ki sem jih prejel, imam, si sam ne bi mogel plačati niti poti v Padovo. A tamkajšnji župan me je sprejel z razprtimi rokami in mi nudil vse, kar sem si želel. Za mene so poskrbeli res vrhunsko. Pred tem pa sem na Hrvaškem hodil k zdravniku in na raznorazne terapije. No, da ne bom preveč zašel s teme. Operiran sem bil 24. februarja leta 2004, to je datum, ki si ga bom za vselej zapomnil. V Padovo sem prišel v spremstvu soproge, saj je moral biti prisoten kdo od družine in bil primoran podpisati, da se strinja s posegom in morebitnimi posledicami,’’ pravi Dedić, ki so ga težave z jetri doletele nenadno in nepričakovano.
‘’Nisem bil alkoholik. Seveda sem kdaj pa kdaj tudi kaj spil, a ne veliko. Tudi kadil nisem pogosto in, zanimivo, do obdobja, ko sem ugotovil, da je z mojimi jetri nekaj narobe, nisem niti enkrat začutil kakršnokoli bolečino. Nisem imel nobenih težav. Vse skupaj se je začelo, ko sem pojedel nekaj ajvarja, ki mi ga je v dar poklonil nek prijatelj, filmski igralec. Takoj za tem, ko sem ga zaužil, sem imel težave, ki niso pojenjale. Potem sem odšel na pregled v Zagreb, kjer so ugotovili, da je z mojimi jetri nekaj hudo narobe. Da sem zastrupljen. Potem pa se je začelo razpletati tako, kot se je. Seveda ni bil ajvar usoden, bil je le sprožilec vseh težav, ki so se začele pojavljati. Živel sem zelo stresno življenje, imel na stotine in stotine koncertov in predstav, prepotoval cel svet, od Ria de Janeira, do Pariza in Almate v Rusiji. Tak tempo življenja je terjal davek in vse skupaj se je odrazilo na jetrih. Ko sem ugotovil, kaj je z mano, se nisem ustrašil. Optimistično in pogumno sem se, seveda ob pomoči mojih najbližjih, podal v boj in bil prepričan, da mi bo uspelo. In mi tudi je. Potrebno je biti hraber, ko si v takšni situaciji. Poznam mnoge, ki niso bili, a jih žal ni več med nami,’’ je povedal z otožnim glasom.
‘’Po operaciji sem dokaj hitro prišel na normalne tirnice življenja. Nimam večjih težav, tudi glede psihološkega stanja ne. Niti kar se tiče umetniške navdahnjenosti in delovnih sposobnosti. Čeprav je res, da se ti življenje po takšnem posegu v marsičem spremeni. Imaš težave z marsikatero zadevo, ki ti je bila prej normalna. Tudi s hojo in življenjem nasploh. Vozim, denimo, več ne, ‘živim’ po taksijih, a ne glede na vse sem lahko zadovoljen s tem, kar imam. Živim za mojo Gabi, s katero sva poročena že 40 let, sina in hčer, predvsem pa za vnukinjo Lu. Ona mi pomeni vse na svetu. Ko sem v njeni družbi, ponovno zaživim. Ko mi reče ‘dedek’, je to za mene nekaj najlepšega od vsega na svetu. Ona je tista, ki mi daje voljo do življenja,’’ je razložil in se ob tem iskreno nasmejal ter nadaljeval: ‘’Zdaj redno hodim na kontrole in živim, kolikor se da zdravo. Čeprav bi se lahko bolj pazil, kot se. Tega se zavedam, a v načinu življenja, kot ga imam, je težko. Štiri leta po posegu sem prvič spet poizkusil alkohol. Zdaj sem in tja popijem kakšen kozarec dobrega vina, žganih pijač ne pijem skoraj nikoli.’’ Kdorkoli s podobnimi težavami ga prosi za pomoč, mu rade volje pomaga, čeprav nima pozitivnih izkušenj z vsemi, ki jim je. ‘’V dandanašnjem svetu je tako, da marsikdo, ki sem mu pomagal, ni znal reči niti hvala,’’ je žalostno ugotovil. Za konec smo, ker bo na prireditvi SPINS nastopil pred občinstvom, v katerem ne bo manjkalo nogometašev, nekaj besed namenili še za mnoge najbolj pomembni postranski stvari na svetu. ‘’Nogomet sem, ko sem bil mlad, igral. Bil sem tudi dober plavalec, košarkar. Rad sem imel zagrebški Dinamo, tudi splitski Hajduk mi je bil pri srcu. A zdaj nogometa ne spremljam več prav veliko. Le, ko igrajo najboljši klubi v Evropi, si kdaj pa kdaj ogledam kakšno tekmo. Z zdravstvenimi težavami, ki sem jih imel, sem v veliki meri izgubil tudi voljo do športa,’’ je za konec povedal eden izmed najbolj priznanih umetnikov iz časov nekdanje skupne Jugoslavije.
Intervjuji
< nazajNerad potujem, a v Slovenijo bom prišel

Datum: | 17.5.2012 |
Ostali intervjuji
Sorodni intervjuji
1. slovenska nogometna liga
2. slovenska nogometna liga
Sponzorji