Dare Vršič je bil pred slabima dvema letoma v velikih težavah. Z Romunijo ni imel sreče. Bil je izigran. Vse skupaj je prišlo celo do tega, da je resno razmišljal o tem, da preneha z igranjem nogometa in se posveti trenerskemu poslu. Pa se k sreči ni. Sledila je rešitev in selitev k Olimpiji. Kot se je izkazalo pozneje, je storil pravi korak. Bolje se skorajda ne bi mogel odločiti. V Ljubljani se je vrnil v staro formo, si kmalu spet priboril reprezentančni vpoklic, zabijal gole tako v Evropi kot tudi v slovenskem prvenstvu in v začetku maja izpolnil željo, ki je bila v zadnjih tednih te sezone vse večja. Preselil se je v tujino. Sklenil je štiriletno sodelovanje z dunajsko Austrio. Pot do cilja ni bila lahka, še zdaleč ne. A iz tega, kar se je 27-letnemu vezistu dogajalo pri prejšnjih izkušnjah v tujini, je odnesel marsikatero izkušnjo, ki bo v prihodnosti prišla prav.
Izpolnila se je vam je želja. Odhajate v Austrio. Po podpisu pogodbe vam je zagotovo odleglo?
Tako je. Res sem si želel oditi v tujino. Pa ne zaradi tega, ker mi v Olimpiji ne bi bilo dobro. Daleč od tega. Ampak zato, ker je stanje v slovenskem nogometu takšno, kot pač je. Moram misliti na svojo in prihodnost svoje družine. Z nogometom doslej še zdaleč nisem zaslužil toliko, da bi si zagotovil mirno življenje po tem, ko bom prenehal z igranjem nogometa. Želel sem si oditi, a ne kamorkoli. Imel sem nekaj ponudb s Kitajske in podobnih držav, a sem jih takoj zavrnil. Zavedal sem se, da verjetno ne bom mogel prestopiti v katero izmed najboljših lig na svetu, hkrati pa si nisem želel oditi nekam, kjer ne bi bil zadovoljen ali pa bi sedel na klopi, zato sem s prestopom v Austri povsem zadovoljen. Prepričan sem, da sem izbral pravilno. Veselim se novega izziva. Odhajam v dober, urejen klub, ki ima visoke cilje. Z družino se bom na Dunaju, ki je prava evropska prestolnica, zagotovo dobro počutili. Upam, da bodo navijači razumeli mojo odločitev. Z njimi sem se vselej dobro razumel. Po eni strani mi je zelo žal, ker odhajam. Za podporo bi se zahvalil predvsem navijaški skupini Green Dragons, ki mi je vselej stala ob strani.
Kaj storiti, da bo tudi slovenska liga bolj mikavna in iz nje nogometaši ne bodo bežali ob prvi priložnosti, ki se jim ponudi?
Naša liga je, kar se tiče kakovosti, glede na vložek v naš nogomet zelo, zelo dobra. A da bo še boljša, se bo moralo spremeniti marsikaj. Od vlaganja v nogomet, do odnosa nekaterih in seveda obiskanosti tekem. Če ni gledalcev, ni pravega nogometa. Pri nas pa je tako, da imaš štiri, pet evropskih tekem, pa potem še derbi z Mariborom, ko so tribune polne, na preostalih tekmah pa igraš pred nekaj sto gledalci. Povsod je tako, razen mogoče v Mariboru. Pa imamo v Ljubljani nov, lep štadion, a gledalcev ni. Tudi v Kopru, kjer so zgradili nov štadion, ni nič drugače. Ko smo tam gostovali z Olimpijo, je bil to derbi, tribune
pa prazne. In ko je tako, je za nogometaša žalostno.
Se v Slovenijo nameravate vrniti?
Bomo videli, kaj in kako. A če se bom, lahko rečem, da se bom skušal vrniti v Olimpijo. Ljubljana mi je najbližje. Olimpija je poleg Mure moj klub. Vrnila me je na pravo pot, ko mi je bilo najtežje in tega ne bom nikoli pozabil. Tudi v Ljubljani mi je bilo z družino čudovito. Počutil sem se zelo dobro. Ljubljana je mesto, v katerem človek lahko zadiha s polnimi pljuči.
V Romuniji je bila zgodba povsem drugačna. Tja se verjetno ne boste vrnili.
Ne. Niti slučajno. Naj povem tudi to, da sem zelo vesel, ker se bo reprezentanca avgusta v prijateljski
tekmi z Romunijo pomerila v Sloveniji in ne v gosteh. Če sem iskren, sploh ne vem, če bi se odpravil na gostovanje. Prav mogoče je, da bi selektorja prosil, da me takrat prečrta s seznama. V Romunijo ne bom šel nikoli več. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil tja.
S Politehnico iz Temišvarja imate še vedno neporavnane račune?
Še vedno. Leta 2009 so se pri Politehnici odločili, da mi bodo prepolovili plačo. Nato sem, začenši z oktobrom, tri mesece prejemal le polovico plače, v naslednjih treh mesecih pa nisem dobil ničesar. Po mojih izračunih so mi Romuni dolžni še nekje okoli 100. 000 evrov, a na ta denar sploh ne računam več. O Romuniji sploh ne razmišljam. V Ljubljani sem bil osredotočen le na igranje v Olimpiji, drugo me ni zanimalo. Čeprav seveda pridejo trenutki, ko pomisliš tudi na ta denar, a načeloma sem na vse skupaj že pozabil.
Ampak na romunski nogometni arbitraži so pred časom razsodili, da ste klubu iz Temišvarja dolžni več kot milijon in pol evrov.
Seveda so, ko pa je jasno, da je klub povezan s tem združenjem. Ljudem, ki delajo tam, ni bilo težko poslati nekega papirja in napisati, kar so napisali. O tem, kot sem že rekel, sploh ne razmišljal, čeprav je res, da sem bil nekaj dni po tem, ko sem prejel to obvestilo, malce na trnih. Seveda vsak normalen človek razmišlja tudi o tem, kaj bo, če bo moral plačati tako visok znesek. Njihova odločitev pa ne pomeni nič. Zadevo smo poslali na FIFA, ki ima seveda višje pristojnosti, kot jih ima romunsko združenje.
In kaj so razsodili na FIFA?
Za zdaj še nič. Že dve leti nazaj je bilo rečeno, da bo zaključeno konec septembra, nato da bo do konca oktobra, potem do konca leta. A za zdaj nimam informacije, da bi se kaj spremenilo na bolje.
Verjetno niste prvi slovenski nogometaš, ki je imel težave v Romuniji?
Ne, skorajda vsi so imeli težave. Kolikor vem, je bil Jaka Štromajer edini, ki jih ni imel. Pa so tam igrali še Andrej Pečnik, Jan Pahor, Andrej Rastovec in še marsikdo. Tudi Dejan Rusić, ki je bil moj soigralec pri Politehnici, je imel nemalo problemov. Včasih, ko sva sedela skupaj in se pogovarjala, kaj vse se nama dogaja, nisva vedela, ali naj se jočeva ali smejeva. Romunija zagotovo ni sredina, ki bi jo svetoval kateremukoli slovenskemu nogometašu.
Kdaj se je začelo zapletati pri igranju v Romuniji?
Ko sem bil član slovaške Žiline, so me hoteli že pred tem, preden sem odšel v Temišvar. Sprva se nismo uspeli dogovoriti, potem smo se. Zdaj mi je seveda žal, da sem se odločil tako, kot sem se. Naredil sem napako, iz katere sem se naučil marsikaj. No, takrat sem podpisal triletno pogodbo, po kateri naj bi letno zaslužil 200.000 evrov. V pogodbi je bil napisan tudi aneks o možnosti podaljšanja pogodbe za nadaljnji dve leti. A to je bila le opcija, ne pa avtomatično podaljšanje, kot so si pozneje razlagali Romuni. Že takoj, ko sem prišel v Romunijo, mi je bilo jasno, da ne bo niti približno tako, kot sem se želel. Tam igrajo zelo grd, grob nogomet. Na prvi tekmi sem se žoge dotaknil morda desetkrat. Potem je hitro prišla poškodba. Sprva sem bil operiran v Romuniji, a poseg ni uspel. Potem sem šel v Avstrijo, kjer je bilo bolje. Ko sem se po skorajda dveh letih odsotnosti vrnil na igrišče, sem igral slabše, saj sem imel težave z manjšimi poškodbami, verjetno je bila to posledica hujše poškodbe. No, potem pa se je začelo. Lastniki so po eni izmed tekem ocenili, da se ne trudim dovolj. Kaznovali so me, mi, kot sem že dejal, sprva prepolovili plačo, potem pa nisem dobival ničesar več. Takrat sem bil na dnu in si rekel, da ta kraj ni zame. Da bom zagotovo odšel.
In kaj se je dogajalo potem?
Lastniku kluba sem rekel, da mi je vseeno, kaj se bo zgodilo. Da bom zapustil Temišvar, pa četudi bom zaradi tega prenehal z igranjem nogometa, o čemer sem v najbolj kritičnih trenutkih resno razmišljal. Potem pa sem zapustil Temišvar in odšel v Koper na posojo. Da sem januarja leta 2010 lahko odšel tja, sem moral podpisati pogodbo, ki so mi jo ponudili. Na pogodbi pa ni bilo zneska, ki naj bi ga zaslužil, a sem jo vseeno podpisal, kar je bila seveda velika napaka. V klubu so mi zagotovili, da bom dobil vse, kar so mi dolžni, in bo plača za naslednji dve sezoni enaka, kot sem se dogovoril ob prihodu v Romunijo. Po igranju v Kopru, kjer sem bil pod velikim pritiskom, saj so me pri Politehnici želeli prodati za milijon evrov in stvar bi bila rešena, sem se vrnil v Koper. Kljub vsem težavam, ki sem jih imel v Temišvarju, sem bil motiviran, da pokažem, kaj znam, a sem doživel nov šok. V klubu so mi dejali, da sem podpisal pogodbo, po kateri se odrekam zaslužku. Takrat mi je prekipelo.
Kako ste se potem rešili Romunije in prišli v Slovenijo?
Ko nisem videl izhoda, sem po pripravah poklical predsednika SPINS Dejana Stefanovića, ki mi je obljubil, da se bo o vsem skupaj pozanimal. Informiral se je po ostalih delih Evrope. Hitro je ugotovil, da je pogodba nična. Da sem po vseh pravilih prost igralec brez odškodnine. Takšna pogodba, kot sem jo imel, pač ni mogla biti veljavna. Nogometaš mora biti za svoje delo plačan. Sploh pa je tako, da pogodba, ki je podaljšana, ne more biti manjša od prejšnje. Romuni pa se še naprej niso bili pripravljeni pogovarjati, imeli so svojo plat zgodbe. Če sem jaz rekel, da je trikrat ena tri, so oni rekli, da ni. Da je štiri. In podobno ... Takrat sem zaupal SPINS, ravnal sem se po njihovih navodili in izšlo se je tako, kot se je. Uspelo mi je oditi iz Romunije. K sreči.
Olimpija pri prizadevanju, da vas pripelje v svoje vrste, ni imela težav?
Ni. Olimpija ni imela nič s Politehnico. To se je dotikalo le mene in mojega nekdanjega kluba. Šlo je le za spor med mano iz klubom iz Temišvarja. Olimpija pa je bila prvi klub, ki me je želel in naredil vse, da sem prišel, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Takrat so bili živci na vrhuncu. Imel sem možnost, ki sem jo čakal od lanske jeseni dalje. Da grem v ruski Krasnodar na preizkušnjo. K njim bi moral sredi januarja na priprave v Turčijo. A je stvar propadla. Ravno v tem času me je poklical Milenko Ačimovič in me vprašal, če me zanima prihod v Olimpijo. Rekel sem, da ne. Da imam višje cilje in me Slovenija na žalost ne zanima. Potem sem v Turčiji za neki klub odigral prijateljsko tekmo. Da vidim, kje sem. Po tisti tekmi sem videl, da nisem pravi. Da sem daleč od dobre forme. Takoj, ko sem prišel z letala, sem poklical Milenka in ga vprašal, če se lahko dobiva. Da mi je Olimpija zanimiva. Marsikaj je bilo sicer še treba razrešiti z Romuni, a so se pri Olimpiji zelo potrudili in jim je uspelo. Za to sem jim zelo hvaležen. Hitro smo se dogovorili in po nekaj dneh smo podpisali pogodbo.
Je bila možnost tudi prestop v Maribor?
Govorilo se je marsikaj, a ni bilo nič konkretnega. Res je, da sem, ko sem čakal na razrešitev mojih problemov, tudi sam pomislil na Maribor. Klical sem enega od menedžerjev, ki je blizu mariborskemu klubu, in ga vprašal, če mi lahko najde kak klub in s tem mislil na Maribor. Takoj mi je dejal, da v situaciji, v kateri sem, ni možnosti, da najdem kak klub. S tem je bilo te zgodbe konec in pozneje sem pristal v Olimpiji. To, kar je pred časom rekel Zlatko Zahović, ki je trdil, da sem navijač Maribora, pa je bila le provokacija. Za Maribor nikoli nisem navijal, čeprav prihajam iz Štajerske. Moj klub je bil pred tem Mura. V Murski Soboti sem živel od dvanajstega leta, tam tudi hodil v šolo in storil prve članske nogometne korake. Zato sem tudi vesel, da gre Muri v zadnjem času odlično. V Murski Soboti je nogomet z naskokom šport številka ena. Tam ljudje norijo za nogometom. Takšnih klubov si v Sloveniji lahko le želimo.
Pri Olimpiji je bil zaslužek manjši, a ni bilo drugih težav?
Da, denar, ki ga prejemam pri Olimpiji, je nekajkrat nižji od tistega iz Romunije, a tu vsaj nimam oziroma nisem imel težav. Vse je bilo v najlepšem redu. Pri Olimpiji nisem imel niti najmanjših težav. Vse je bilo urejeno. Ko je tako, je lepo igrati. To se je videlo tudi na igrišču. V tej sezoni sem igral najbolje doslej. Še nikoli nisem bil tako sproščen, še nikoli tako učinkovit. Potrditev dobre sezone pa je zdaj prišla še v obliki prestopa na Dunaj. Hkrati sem vesel, da bo na moj račun nekaj zaslužila tudi Olimpija.
Pred odhodom na zasluženi oddih vas čakajo še reprezentančne obveznosti. Že razmišljate o začetku kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014?
Ne, tako daleč še ne razmišljam. Pred začetkom kvalifikacij bomo morali odpraviti še marsikatero
težavo. Na vsakem treningu, na vsaki tekmi bomo morali dati vse od sebe. Najprej nas čakata tekmi proti Grčiji in Romuniji, potem pa bomo lahko začeli razmišljati o kvalifikacijskih izpitih.
Proti Romuniji boste še dodatno motivirani?
Verjetno res. Trenutno v izbrani vrsti igra nekaj nogometašev, ki so bili člani Politehnice, ko sem jaz igral tam. Zagotovo bom še bolj motiviran, kot bi bil sicer. Upam, da bom igral dobro in bom Romunom pokazal, da znam igrati nogomet. Seveda bom vesel, če bom zabil tudi gol, a najbolj pomembno je, da zmaga Slovenija.
Pod vodstvom novega selektorja Slaviše Stojanovića sta odigrali dve tekmi. Razlike med njim in Matjažem Kekom?
Ne vem, ko smo se dobili pred tekmami z ZDA in Škotsko, nismo bili dolgo skupaj, imeli smo bolj malo časa, tako da težko govorim o spremembah. Sam bi težko povedal kaj pametnega. Vsaj za zdaj. Nisem občutil preveč sprememb. Morda je še največja sprememba ta, da novi selektor da veliko poudarka na prekinitvah.
Odsotnost Roberta Korena in Milivoja Novakovića se pozna?
Ne vem, jaz težko govorim. Ni me bilo zraven, ko je bila ekipa na svetovnem prvenstvu, zato težko govorim o razliki. Ne vem, meni se zdi vzdušje v ekipi enako, kot je bilo prej. Vselej je bilo sproščeno, tako je tudi zdaj. Najbolj pomembno pa je, da zmaguješ. Ko so rezultati, je dobro vse.
Obe tekmi pod vodstvom novega selektorja ste začeli na klopi. Ste s statusom, ki ga imate v izbrani vrsti, nezadovoljni?
Kje pa. Niti približno. Igram v Sloveniji, zato bi težko pričakoval, da bom dobil prednost pred tistimi, ki igrajo v bistveno močnejših ligah, za bistveno močnejše klube, kot je Olimpija. Jasno je, da so imeli prednost oni. Vesel sem bil že, da sem bil zraven.
Lansko leto si boste zagotovo zapomnili tudi po neverjetnem golu, ki ste ga zabili Srbiji.
Seveda, tega trenutka, ko sem zadel za zmago nad Srbijo, ne bom pozabil nikoli. Zato, ker je bil to moj prvi reprezentančni gol, ki je nekaj pomenil, pa seveda tudi zaradi načina strela, po katerem je žoga končala v mreži. Spomnim se, da sem prekinitev želel izvesti na hitro in ciljal na daljšo vratnico. Žoga je zletela malce višje, kot sem želel, presenetila vratarja in končala za njegovim hrbtom. Gol, ki ga ne dosežeš ravno vsak dan.
Pri 27 letih ste zavoljo več dejavnikov dosegli manj, kot so mnogi od vas pričakovali.
Zaradi tega ne čutim nobene grenkobe. Po nekaj pogovorih z različnimi ljudmi iz sveta nogometa sem prišel do zaključka, da je najbolje, če preteklost pustim za sabo. Zadal sem si cilj, da se ne obremenjujem z ničimer drugim kot s svojo igro. Ko sem prišel v Olimpijo, sem si rekel ‘zdaj začenjam na novo’. Kot da sem star 21 let. Kar se mi je dogajalo, je pozabljeno. Verjamem, da bom prišel do tistega, kar si zaslužim. Zdaj mislim le nase in mi je malo mar, kaj si drugi mislijo.
Do kdaj nameravate igrati?
Upam, da mi bodo ta tri leta, ko praktično nisem igral, podaljšala kariero. Da bom igral do 40. leta. Bomo videli, če bo šlo. Nikoli ne veš, kaj bo. Ne glede na vse pa je jasno, da bom v nogometu ostal tudi, ko bom prenehal aktivno igrati. Nogomet je vse, kar znam.