Novice

< nazaj

Primer Mutu pred švicarskim sodiščem

Datum: 2.12.2009

Poizvedbe, ki jih je opravil italijanski sindikat igralcev AIC, so prav tako pokazale, da se je ob podpisu pogodbe Juventus zavedal tveganja, da bo v prihodnosti morda primoran plačati odškodnino za igralca klubu FC Chelsea, katere višina pa tedaj seveda še ni bila znana.

Pravila FIFA od Juventusa ne zahtevajo posebne izjave glede odgovornosti za odškodnino, saj je po pravilniku FIFA vsak klub, ki z igralcem podpiše pogodbo, soodgovoren za plačilo morebitne odškodnine, pa čeprav ni v neposredni vzročni zvezi z novim klubom.

Poleg tega je Fiorentina, Mutujev trenutni klub, Juventusu plačala odškodnino pri prestopu v višini 8 milijonov evrov, prihod igralca v Juventus pa klub ni stal ničesar. Zaradi Romunove odpustitve je torej Juventus ustvaril velik dobiček, Mutu pa je pod nos dobil izstavljen račun.

Kot že omenjeno temelji višina odškodnine, ki jo mora Mutu poravnati, predvsem na višini odškodnine pri prestopu iz nogometnega kluba Parma v Chelsea, na katero pa Romun ni imel nobenega vpliva, saj je bila višina le te odvisna izključno od dogovora med kluboma. Iz tega razloga bi moral biti Juventus, kot Mutujev nov klub, obravnavan v postopku ter plačati dolgovane zneske.

Da so Fifina pravila v tem pogledu zelo jasna, potrjuje tudi stališče generalnega pravobranilca Sodišča Evropskih skupnosti v nedavnem primeru Olivier Bernard. Res je sicer, da v tem primeru ni šlo za plačilo odškodnine, temveč nadomestila za vzgojo igralca, ki jo mora plačati novi klub, vendar pa je Generalni pravobranilec naredil razliko med tistimi situacijami, v katerih mora nadomestilo plačati novi delodajalec in tistimi, ki jih plača zaposleni sam. Če mora nadomestilo plačati delodajalec, je merilo sorazmeren znesek vseh stroškov vzgoje bivšega delodajalca. To je razumljivo, saj je novi delodajalec prihranil stroške vzgoje s tem, ko je podpisal pogodbo z igralcem. Povsem druga zgodba pa je, kadar mora igralec sam nadomestiti stroške njegove vzgoje bivšemu delodajalcu. V tem primeru igralec ne more storiti ničesar glede dejstva, da je bil sam del večjega vzgojnega procesa ter bi moral tedaj, po mnenju generalnega pravobranilca, kriti le stroške, ki so dejansko nastali samo z njegovo vzgojo.

Z uvedbo obveznega nadomestila stroškov za vzgojo igralca s strani novega kluba, pravila FIFA ustrezajo razlagi evropskega prava, ki je bila podana s strani generalnega pravobranilca.

Iz pravilnika FIFA tudi izhaja, da je ob prestopu igralca v novi klub slednji soodgovoren za poravnavo vseh terjatev, vključno z odškodnino, kadar ta še ni bila izplačana oziroma odpisana. Če je odškodnina za prestop že odpisana ali da le te ni potrebno plačati, je pri odločanju potrebno vzeti v ozir le še preostanek vrednosti pogodbe do poteka igralca z bivšim klubom. Na enak način je CAS odločal tudi v primeru Andya Websterja proti nogometnemu klubu Heart of Midlothian. V Mutujevem primeru pa sta tako CAS kot Komisija za razreševanje sporov FIFA spregledali dejstvo, da bi morali uporabiti argumetacijo, ki jo je povzel generalni pravobranilec v primeru Bernard, kar pomeni, da bi se morali, dokler v obravnavo ni vključen Juventus, pri odločanju osredotočiti samo na Mutuja kot zaposlenega delavca.

V tem pogledu ni možno odločati oziroma vpletati kakršnokoli odškodnino ob prestopu nekdanjemu klubu, temveč upoštevati le vrednosti preostalega dela pogodbe med Mutujem in FC Chelsea. Če bi Chelsea želel več, bi moral v postopek vključiti Juventus. Ker tega niso storili, odškodnine za prestop v Chelsea sploh ne bi smeli vpletati. Posledica je dejstvo, da je Mutu žrtev napačne pravne presoje obeh institucij FIFA in CAS.

Po mnenju FIFPro še vedno lahko pride do ustrezne rešitve, če bi se Chelsea ali Adrian Mutu odločila v postopek vključiti Juventus. V nasprotnem primeru bo izid odvisen od švicarskega zveznega sodišča, ki bo moralo ugotoviti, ali je CAS v primeru Mutu dejansko uporabilo napačni pravni standard.

SPINS

Ostale novice

Sorodne novice

Sponzorji